Veliki rječnik hrvatskoga jezika. 2013.
deklamacija — deklamácija ž DEFINICIJA 1. način intoniranja, artikuliranja i interpretiranja teksta pred publikom 2. pren. pejor. izvještačen, besadržajan govor, opća mjesta i prazne fraze govorene patetičnim tonom 3. glazb. a. govorenje teksta uz pratnju… … Hrvatski jezični portal
deklamacija — deklamãcija dkt … Bendrinės lietuvių kalbos žodyno antraštynas
deklamacija — deklamãcija dkt. Estrãdinės deklamãcijos atmainà – eilių̃ ir pròzos deklamãvimas pri̇̀tariant mùzikai … Bendrinės lietuvių kalbos žodyno antraštynas
deklamácija — e ž (á) 1. umetniško podajanje (pesniškega) teksta na pamet: poslušati deklamacijo; izbrali so ga za deklamacijo na proslavi / zborna deklamacija / na sporedu sta bili dve deklamaciji 2. slabš. vzneseno, a vsebinsko prazno govorjenje: govornikove … Slovar slovenskega knjižnega jezika
deklamacija — deklamãcija sf. (1) TrpŽ 1. raiškusis skaitymas ar sakymas. 2. prk. neturininga iškilminga kalba, straipsnis ir pan … Dictionary of the Lithuanian Language
recitácija — ž 1. {{001f}}javno kazivanje pjesme s posebnom dikcijom, {{c=1}}usp. {{ref}}deklamacija{{/ref}} 2. {{001f}}meton. pjesma pogodna za recitiranje ✧ {{001f}}lat … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
recitacija — recitácija ž DEFINICIJA 1. javno kazivanje pjesme s posebnom dikcijom, usp. deklamacija 2. meton. pjesma pogodna za recitiranje ETIMOLOGIJA lat. recitatio: čitanje naglas ≃ recitare: čitati naglas ≃ re + citare: okupiti, izložiti … Hrvatski jezični portal
deklamator — deklàmātor (deklamȃtor) m DEFINICIJA 1. onaj koji deklamira 2. pren. onaj koji isprazno govori, čije riječi ne prate djela; frazer ETIMOLOGIJA vidi deklamacija … Hrvatski jezični portal
deklamatoran — dȅklamatōran prid. <odr. rnī> DEFINICIJA 1. koji ima svojstva deklamacije 2. pejor. koji je napuhan, patetičan, šupalj, lažan [deklamatoran stil] ETIMOLOGIJA vidi deklamacija … Hrvatski jezični portal
deklamatorica — deklàmātorica ž DEFINICIJA v. deklamator ETIMOLOGIJA vidi deklamacija … Hrvatski jezični portal
