- zàšiti
- zàšiti (što) svrš. 〈prez. zȁšijēm, pril. pr. -īvši, prid. trp. zašìven〉 {{c=0}}pričvrstiti jedno za drugo šijući, sastaviti šivanjem{{/c}}
Veliki rječnik hrvatskoga jezika. 2013.
zàšiti
Look at other dictionaries:
zašiti — zàšiti (što) svrš. <prez. zȁšijēm, pril. pr. īvši, prid. trp. zašìven> DEFINICIJA pričvrstiti jedno za drugo šijući, sastaviti šivanjem ETIMOLOGIJA za + v. šiti … Hrvatski jezični portal
zašíti — šíjem dov., zašìl (í ȋ) 1. s šivanjem narediti kaj celo: zašiti strgane rokave, nogavice; zašiti po šivih / ročno, strojno zašiti / pog. te lepe obleke je zašila sama sešila 2. ekspr. aretirati, zapreti: zašili so ga, ker je prodajal mamila /… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zašivati — zašívati (što) nesvrš. <prez. zàšīvām, pril. sad. ajūći, gl. im. ānje> DEFINICIJA v. zašiti ETIMOLOGIJA vidi zašiti … Hrvatski jezični portal
pozašíti — šíjem dov., pozašìl (í ȋ) drugega za drugim zašiti: pozašila je otrokom obleke // zašiti sploh: marsikaj zna pozašiti … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zasítiti — im dov. (í ȋ) 1. narediti, povzročiti, da postane kdo tako sit, da mu je hrana odveč, nezaželena: tečna jed človeka hitro zasiti 2. ekspr. narediti, povzročiti, da postane komu kaj odveč, nezaželeno zaradi prevelike količine, stopnje: zasititi… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
obrúbiti — (što) svrš. 〈prez. òbrūbīm, pril. pr. īvši, prid. trp. òbrūbljen〉 zašiti obrub, porubiti, opšiti … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
pȕnat — m 〈G pȗnta, N mn nti〉 reg. 1. {{001f}}ubod iglom ili šiljastim predmetom i provlačenje konca, tehnika u vezenju i pletenju; bod [napraviti dva punta na brzinu zašiti]; ponat 2. {{001f}}bod, poen (ob. se koristi u boćanju) ✧ {{001f}}tal … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
zašívati — (što) nesvrš. 〈prez. zàšīvām, pril. sad. ajūći, gl. im. ānje〉, {{c=1}}v. {{ref}}zašiti{{/ref}} … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
òpšiti — (što) svrš. 〈prez. ȍpšijēm, pril. pr. īvši, imp. òpšīj, prid. trp. opšìven〉 izvesti šav, zašiti rub platna ili tkanine; obrubiti … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
punat — pȕnat m <G pȗnta, N mn nti> DEFINICIJA reg. 1. ubod iglom ili šiljastim predmetom i provlačenje konca, tehnika u vezenju i pletenju; bod [napraviti dva punta na brzinu zašiti]; ponat 2. bod, poen (ob. se koristi u boćanju) ETIMOLOGIJA tal.… … Hrvatski jezični portal
