- izbòčiti
- izbòčiti (se) svrš. 〈prez. ìzbočīm (se), pril. pr. -īvši (se), prid. trp. ìzbočen, gl. im. izbočénje〉 {{c=0}}dati čemu ispupčen oblik, učiniti da što strši iz ravne površine; ispupčiti{{/c}}
Veliki rječnik hrvatskoga jezika. 2013.
izbòčiti
Look at other dictionaries:
izbóčiti — im tudi zbóčiti im dov. (ọ̄ ọ̑) dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: mačka je izbočila hrbet; izbočiti prsi / izbočiti pločevino; dno posode se je izbočilo; stena se je močno izbočila ◊ les. les se izboči spremeni pravilno obliko v… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izbočívati — (se) nesvrš. 〈prez. izbòčujēm (se), pril. sad. izbòčujūći (se), gl. im. ānje〉, {{c=1}}v. {{ref}}izbočiti{{/ref}} … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
napúćiti — (što) svrš. 〈prez. nàpūćīm, pril. pr. īvši, prid. trp. nàpūćen〉 (o usnama) izbočiti, isturiti (kao pri izgovoru glasa o); naškubiti … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
ìsprćiti — (što) svrš. 〈prez. ìsprćīm, pril. pr. īvši, prid. trp. ìsprćen〉 isturiti, izbočiti [∼ usta] … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
ìspupčiti — (što, se) svrš. 〈prez. īm (se), pril. pr. īvši (se), prid. trp. ìspupčen〉 isturiti, izbočiti … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
isprćiti — ìsprćiti (što) svrš. <prez. ìsprćīm, pril. pr. īvši, prid. trp. ìsprćen> DEFINICIJA isturiti, izbočiti [isprćiti usta] ETIMOLOGIJA is + v. prćiti … Hrvatski jezični portal
ispupčiti — ìspupčiti (što, se) svrš. <prez. īm, pril. pr. īvši, prid. trp. ìspupčen> DEFINICIJA isturiti, izbočiti ETIMOLOGIJA vidi ispupčen … Hrvatski jezični portal
bombírati — am dov. in nedov. (ȋ) teh. izbočiti ali zaobliti površino: bombirati pločevino; tapetnik bombira stol; nepreh. konzerva bombira zaradi strupenih plinov se ji izbočita dno in pokrov bombíran a o: bombirana konzerva; bombirano dno kotla … Slovar slovenskega knjižnega jezika
iz... — ali iz... in z... ali iz... in s... ali iz... tudi z... ali iz... tudi s... predpona 1. v glagolskih sestavljenkah, včasih okrepljena z iz, izpod za izražanje a) premikanja ali usmerjenosti iz notranjosti česa navzven: izbrizgati, izčenčati,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izbókel — kla o [ǝu̯] prid. (ọ) ki ima navzgor, navzven ukrivljeno obliko: izbokla ploskev, stena; izboklo dno / izbokle oči izbuljene ♦ geom. izbokli kot izbočeni kot; prim. izbočiti … Slovar slovenskega knjižnega jezika
