Veliki rječnik hrvatskoga jezika. 2013.
obrušiti — òbrušiti se svrš. <prez. īm se, pril. pr. īvši se, prid. trp. òbrušen> DEFINICIJA 1. djelomično se srušiti, urušiti se 2. vojn. naglo smanjiti visinu leta (o avionu); pikirati (1) ETIMOLOGIJA o (b) + v. rušiti … Hrvatski jezični portal
obrusíti — in obrúsiti im dov. (ȋ ú) 1. z brusom obdelati predmet: obrusiti kamen, tlak; fino, grobo obrusiti / obrusiti zob; pren. ledeniki so obrusili gorske hrbte 2. z brušenjem odstraniti: obrusiti ostrine, vzbokline ♦ teh. obrusiti iglo odstraniti… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
obrušivati — obrušívati se nesvrš. <prez. obrùšujēm se, pril. sad. obrùšujūći se, gl. im. ānje> DEFINICIJA v. obrušiti ETIMOLOGIJA vidi obrušiti … Hrvatski jezični portal
Preiselbeere — Kranbeere; Moosbeere; Kronsbeere (regional) * * * Prei|sel|bee|re [ prai̮zl̩be:rə], die; , n: 1. sehr kleiner, in Wäldern und Heiden vorkommender Strauch mit eiförmigen ledrigen Blättern und roten, herb und säuerlich schmeckenden Beeren: in… … Universal-Lexikon
obrušívati se — nesvrš. 〈prez. obrùšujēm se, pril. sad. obrùšujūći se, gl. im. ānje〉, {{c=1}}v. {{ref}}obrušiti se{{/ref}} … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
pikírati — (∅, na koga, na što) dv. 〈prez. pìkīrām, pril. sad. ajūći, pril. pr. āvši, gl. im. ānje〉 1. {{001f}}(∅) razg. obrušiti se/obrušavati se vertikalno (npr. avionom) na cilj 2. {{001f}}(na koga, na što) žarg. imati namjere prema nekoj osobi ili… … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
obrušavati — obrušávati se nesvrš. <prez. obrùšāvām se, pril. sad. ajūći se, gl. im. ānje> DEFINICIJA v. obrušivati ETIMOLOGIJA vidi obrušiti … Hrvatski jezični portal
obrušivač — obrušìvāč m <G obrušiváča> DEFINICIJA vojn. zrakoplov bombarder ETIMOLOGIJA vidi obrušiti … Hrvatski jezični portal
pikirati — pikírati dv. <prez. pìkīrām, pril. sad. ajūći, pril. pr. āvši, gl. im. ānje> DEFINICIJA 1. (Ø) razg. obrušiti/obrušavati se vertikalno (npr. avionom) na cilj 2. (na koga, na što) žarg. imati namjere prema nekoj osobi ili stvari,… … Hrvatski jezični portal
koníca — e ž (í) 1. zelo zožen, priostren končni del česa: obrusiti, odlomiti konico; puščična, šivankina konica; ošiliti topo konico svinčnika / svetleče se konice zvonikov / zamenjati je treba konico strelovoda / jedi dodaj za noževo konico paprike //… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
