- ìzglasovati
- ìzglasovati (što) svrš. 〈prez. ìzglasujēm, pril. pr. -āvši, prid. trp. -ān〉 {{c=0}}glasujući donijeti odluku o čemu, {{/c}}{{c=1}}usp. {{ref}}izglasati{{/ref}}{{/c}}
Veliki rječnik hrvatskoga jezika. 2013.
ìzglasovati
Look at other dictionaries:
izglasováti — újem dov. (á ȗ) narediti kaj veljavno glede na večino glasov: izglasovati predlog, sklep, ustavo / izglasovati nezaupnico vladi / izglasovati z vsemi glasovi izglasován a o: izglasovan proračun, zakon … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izglàsati — (koga, što) svrš. 〈prez. ām, pril. pr. āvši, prid. trp. ı̏zglasān〉 razg. 1. {{001f}}glasovanjem izabrati koga [∼ za tajnika]; izglasovati 2. {{001f}}odlučiti o čemu [∼ odluku] … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
dvótretjínski — a o prid. (ọ̑ ȋ) nanašajoč se na dve tretjini: izglasovati kaj z dvotretjinsko večino … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izglasovánje — a s (ȃ) glagolnik od izglasovati: izglasovanje predloga, zakona … Slovar slovenskega knjižnega jezika
razréšnica — e ž (ẹ̑) razrešitev (od) dolžnosti in odgovornosti: dati, izglasovati, sprejeti razrešnico upravnemu odboru; zaprositi za razrešnico … Slovar slovenskega knjižnega jezika
sklèp — sklépa m (ȅ ẹ) 1. gibljiv stik dveh ali več kosti: sklep mu je otekel, otrdel; boli, ekspr. trga ga v sklepih; poškodba sklepa; bolečine v sklepih; ekspr. biti trd v sklepih / ekspr. roka je skočila iz sklepa / čeljustni, kolčni, kolenski sklep … Slovar slovenskega knjižnega jezika
tríčetrtínski — a o prid. (ȋ ȋ) nanašajoč se na tri četrtine: tričetrtinska dolžina; izglasovati s tričetrtinsko večino / tričetrtinski plašč plašč z robom tik nad koleni; tričetrtinski rokavi rokavi, ki segajo do komolcev ali približno do polovice podlakti;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zákon — óna m (á ọ) poljud. z zakonom urejena življenjska zveza moškega in ženske, strok. zakonska zveza: obljubiti, ponuditi dekletu zakon; v zakonu je srečna; harmoničen, ekspr. ploden zakon; zakon iz koristoljubja, ljubezni; po dveh letih zakona sta… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zaúpnica — e ž (ȗ) 1. ženska oblika od zaupnik: sestra je moja edina zaupnica / policijska zaupnica / delavska zaupnica 2. izjava, da člani kake skupnosti soglašajo z delom vodstva, funkcionarjev: dati, izglasovati, izreči komu zaupnico; vlada je dobila… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
