snovati — snòvati (što) nesvrš. <prez. snȕjēm, pril. sad. snȕjūći, gl. im. ānje> DEFINICIJA 1. ekspr. rij. sanjati, sniti 2. kovati planove; zasnivati, imati namjere [snovati urotu] FRAZEOLOGIJA čovjek snuje a Bog određuje posl. nije sve samo u… … Hrvatski jezični portal
snováti — snújem nedov., snovál (á ú) 1. sestavljati, ustvarjati kaj, navadno v začetni, nedokončni obliki: pisatelj je snoval roman več let; snovati nove modele / v tej hiši je živel in snoval znanstvenik ustvarjal / njegova domišljija vedno kaj snuje 2.… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
snúti — snújem nedov. (ú) star. snovati: snuti načrte za prihodnji dan; niti prijatelji ne vedo, kaj je takrat snul ♦ obrt. snuti delati prvo vrsto pri pletenju, kvačkanju; tekst. snuti in tkati snovati … Slovar slovenskega knjižnega jezika
сновать — сную, др. русск. сновати, сную, русск. цслав. сноути, сновѫ, болг. снова набираю основу ткани, сную , сербохорв. сно̀вати, сну̏jе̑м, словен. snovati, snujem набирать основу ткани; замышлять , чеш. snouti, snuji, snovati набирать основу ткани;… … Этимологический словарь русского языка Макса Фасмера
snı̏ti — nesvrš., {{c=1}}v. {{ref}}snovati{{/ref}} … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
sniti — snȉti nesvrš. DEFINICIJA v. snovati ETIMOLOGIJA vidi san [b] (I)[/b] … Hrvatski jezični portal
osnova — ȍsnova ž DEFINICIJA 1. a. ono na čemu se što gradi, tvori, stvara [bez osnove; mijenjati iz osnove; na osnovi (čega); u osnovi]; baza, temelj b. glavno ili odlučujuće načelo [sve ovdje radimo na komercijalnoj osnovi] 2. lingv. dio riječi koji se… … Hrvatski jezični portal
zasnovati — zasnòvati (što) svrš. <prez. zàsnujēm, pril. pr. āvši, prid. trp. zȁsnovān> DEFINICIJA postaviti osnovu, stvoriti plan o čemu (o pojmovima); zamisliti, planirati ETIMOLOGIJA za + v. san, snovati … Hrvatski jezični portal
intríga — e ž (ȋ) nav. mn., nav. slabš. zvijačno, zahrbtno dejanje proti komu, spletka: delati, kovati, snovati intrige; to je grda intriga; ljubezenske, politične intrige; opravljanje in intrige … Slovar slovenskega knjižnega jezika
konspirácija — e ž (á) 1. tajno, prikrito delovanje, zlasti za dosego političnega cilja: udeležiti se konspiracij; snovati konspiracijo 2. stanje, ko se prizadeva ohraniti kaj v tajnosti: zaradi nebudnosti in slabe konspiracije jim je okupator zadal velike… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
