- prègnati
- prègnati (∅, se s kim) svrš. 〈prez. prègnām (se), pril. pr. -āvši (se), prid. trp. prȅgnān〉, {{c=1}}v. {{ref}}pregoniti{{/ref}}{{/c}}
Veliki rječnik hrvatskoga jezika. 2013.
prègnati
Look at other dictionaries:
pregnati — prègnati (Ø, se s kim) svrš. <prez. prègnām, pril. pr. āvši, prid. trp. prȅgnān> DEFINICIJA v. pregoniti ETIMOLOGIJA vidi pregoniti … Hrvatski jezični portal
pregnáti — žênem dov., stil. preženó (á é) 1. prisiliti koga, da zapusti določen kraj, prostor: veliko naših ljudi so med vojno pregnali; pregnali so jih v Srbijo; pregnati v taborišča // narediti, povzročiti, da kdo zapusti določen kraj, prostor; odgnati:… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
áboten — tna o prid. (á) raba peša nespameten, neumen: ne bodi abotna / pregnati abotne misli; abotno početje ábotno prisl.: abotno govoriti … Slovar slovenskega knjižnega jezika
detronizírati — am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. odstraniti, pregnati s prestola: detronizirati kralja // ekspr. odvzeti vzvišenost, veljavo, moč: pesnik je detroniziral vse bogove; detronizirati razne namišljene veličine … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dvóm — a tudi dvòm dvôma m (ọ̑; ȍ ó) 1. odnos do okolja, ki izključuje zanesljivo sklepanje o resničnosti česa: dvomi ga mučijo, obhajajo; rahel dvom se nas je loteval; znebiti se dvomov; pregnati dvome; to mu je razpršilo še zadnji dvom; dvom nad… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dvómba — e ž (ọ̑) zastar. dvom: vzbudile so se mu dvombe in sumi / nikakor ni mogel pregnati verskih dvomb / bila je brez dvombe najlepša v tem kraju … Slovar slovenskega knjižnega jezika
enakomérnost — i ž (ẹ) lastnost, značilnost enakomernega: enakomernost dogajanja, ritma; enakomernost srčnega utripa / star. pregnati dolgočasno enakomernost enoličnost … Slovar slovenskega knjižnega jezika
fantazmagoríja — e ž (ȋ) knjiž. podoba, privid, ki nastane iz pretirane fantazije: v pijanosti so se mu rodile fantazmagorije; pregnati grozno fantazmagorijo; pošastna fantazmagorija; svet fantazmagorij / literarna fantazmagorija … Slovar slovenskega knjižnega jezika
lóž — a m (ọ̑) 1. lov. mesto, prostor, kjer divjad (pogosto) leži: pregnati žival z loža; srna leži na, v ložu; prazen lož; lož divjega zajca 2. knjiž., redko ležišče sploh: opotekel se je k svojemu ložu … Slovar slovenskega knjižnega jezika
meglà — è in mègla e [mǝg] ž, rod. mn. mègel stil. meglá (ȁ ȅ; ǝ̀) 1. v ozračju nizko nad zemljo zgoščeni vodni hlapi, ki povzročajo slabo vidljivost: megla se dviga, nastopi, se spušča; megla se gosti, se razkadi; po kotlinah leži megla; iz megle… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
