Veliki rječnik hrvatskoga jezika. 2013.
oročiti — oròčiti (što) svrš. <prez. òročīm, pril. pr. īvši, prid. trp. òročen, gl. im. oročénje> DEFINICIJA 1. postaviti rok 2. bank. uložiti novac u banku na određeni rok radi dobivanja većih kamata ili kredita [oročiti sredstva] ETIMOLOGIJA o (b)… … Hrvatski jezični portal
oročíti — ím tudi oróčiti im dov. (ȋ í; ọ̄ ọ̑) fin. s pogodbo določiti rok, pred katerim vlagatelj ne more razpolagati z vloženim denarjem; vezati: oročiti hranilno vlogo / podjetje je oročilo sredstva na tri leta oročèn êna o tudi oróčen a o: oročene… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
oročavati — oročávati (što) nesvrš. <prez. oròčāvām, pril. sad. ajūći, gl. im. ānje> DEFINICIJA v. oročiti ETIMOLOGIJA vidi oročiti … Hrvatski jezični portal
oročenje — oročénje sr DEFINICIJA bank. 1. <gl. im.>, v. oročiti 2. ograničenost određenim rokom, ugovorna odredba da će se neka prava ostvariti tek nakon dogovorenog roka ETIMOLOGIJA vidi oročiti … Hrvatski jezični portal
oročljiv — oròčljiv prid. <odr. ī> DEFINICIJA koji se može oročiti ETIMOLOGIJA vidi oročiti … Hrvatski jezični portal
oročávati — (što) nesvrš. 〈prez. oròčāvām, pril. sad. ajūći, gl. im. ānje〉, {{c=1}}v. {{ref}}oročiti{{/ref}} … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
oročivati — oročívati (što) nesvrš. <prez. oròčujēm, pril. sad. oròčujūći, gl. im. ānje> DEFINICIJA v. oročavati ETIMOLOGIJA vidi oročiti … Hrvatski jezični portal
