Veliki rječnik hrvatskoga jezika. 2013.
naklon — náklon [b] (I)[/b] m DEFINICIJA sagibanje glave ili gornjeg dijela tijela u znak poštovanja; poklon SINTAGMA moj naklon riječi pozdrava u okviru građanskih običaja ETIMOLOGIJA vidi nakloniti … Hrvatski jezični portal
naklon — náklon [b] (II)[/b] (komu, čemu) prid. DEFINICIJA koji je prijateljski raspoložen prema kome; blagonaklon, dobronamjeran, naklonjen, sklon ETIMOLOGIJA vidi nakloniti … Hrvatski jezični portal
naklòn — ôna m (ȍ ó) 1. glagolnik od nakloniti: odzdravila je z naklonom glave; predstaviti se z vljudnim naklonom priklonom 2. nagnjenost dane ravnine glede na osnovno ravnino: meriti, spreminjati naklon; proga ima majhen naklon; naklon strmine / prečni … Slovar slovenskega knjižnega jezika
čelobitije — čelobìtije sr DEFINICIJA pov. dubok naklon, tako da se čelom dotakne tlo (naklon kakav su npr. ruski carevi zahtijevali od svojih podanika) ETIMOLOGIJA rus., v. čelo + v. biti … Hrvatski jezični portal
bi — členek, zanikano nê bi in bi ne (é) z opisnim deležnikom dela pogojni naklon sedanjega časa, v zvezi z bil in opisnim deležnikom pogojni naklon preteklega časa; raba pogojnega naklona preteklega časa peša 1. za izražanje možnosti, negotovosti: to … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kónjunktiv — a m (ọ̑) lingv., v nekaterih jezikih naklon, ki izraža odvisnost enega glagolskega dejanja od drugega ali razmerje govorečega do povedanega, vezni naklon … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pogójen — jna o prid. (ọ̄) nanašajoč se na pogoj: pogojna privolitev / pogojni vpis na fakulteto ◊ biol. pogojni refleks pridobljena reakcija na dražljaj s sodelovanjem velikih možganov; jur. pogojni izpust; pogojni odpust predčasna izpustitev obsojenca… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
povéden — dna o prid. (ẹ̄; lingv. ẹ̑) ki v veliki meri pove, izraža določeno vsebino: že njegov priimek je dovolj poveden; iskati najbolj povedno besedo / njegovo izražanje je lepo in povedno vsebinsko polno, bogato; redko kar je zavestno, je tudi… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
velélen — lna o [tudi u̯n] prid. (ẹ̑) nanašajoč se na velevanje: velelni izrazi // lingv. nanašajoč se na zapovedovanje, spodbujanje: velelni medmeti / velelni naklon naklon, ki izraža zapoved, željo; velelna poved poved, ki izraža zapoved, željo; velelna … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vézen — zna o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na vez ali vezanje: vezni deli, kosi; vezna prečka / vezni hodniki, rovi / bil je vezni člen med skupinama / vezno besedilo / grudice veže vezna tekočina vezivna ◊ alp. vezni greben; biol. vezno tkivo vezivno tkivo; … Slovar slovenskega knjižnega jezika
