- nȅmīrnōst
- nȅmīrnōst ž 〈G -osti, I -osti/-ošću〉 {{c=0}}osobina ili postupak onoga koji je nemiran{{/c}}
Veliki rječnik hrvatskoga jezika. 2013.
nȅmīrnōst
Look at other dictionaries:
mírnost — i ž (í) stanje, lastnost mirnega: njena mirnost ga jezi; hliniti mirnost; dosegel je popolno mirnost / govoriti z narejeno mirnostjo / prirojena mirnost in potrpežljivost / nenavadna mirnost razreda jo je presenetila … Slovar slovenskega knjižnega jezika
brezstrástnost — i ž (á) lastnost brezstrastnega človeka: njena ustaljena mirnost in brezstrastnost … Slovar slovenskega knjižnega jezika
krôtek — in kroták krôtka o tudi ó prid., krotkéjši (ó ȃ ó) 1. ki človeka ne napada, mu ne povzroča težav: krotek pes, vol / krotka čreda / ko so se konji izdivjali, so postali krotki / ekspr. zver je bila čisto krotka v njenih rokah 2. raba peša miren,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mirnodúšje — a s (ȗ) knjiž., redko mirnost, ravnodušnost: njegov obraz je kazal popolno mirnodušje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mirnodúšnost — i ž (ū) knjiž. mirnost, ravnodušnost: njegova mirnodušnost vzbuja občudovanje / dar je sprejel z največjo mirnodušnostjo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pokójnost — i ž (ọ̄) knjiž. 1. mirnost: obšla ga je globoka pokojnost 2. mir, tišina: v sobi je bila moreča pokojnost … Slovar slovenskega knjižnega jezika
sámoobvladovánje — a s (ȃ ȃ) obvladovanje samega sebe: njegova mirnost je dokazovala veliko moč samoobvladovanja; samoobvladovanje in odpoved … Slovar slovenskega knjižnega jezika
spokójnost — i ž (ọ̄) knjiž. 1. mirnost: njegova spokojnost vzbuja občudovanje / njen obraz izžareva spokojnost / občutiti v sebi spokojnost / spokojnost dihanja 2. mir, tišina: na pokrajino lega spokojnost … Slovar slovenskega knjižnega jezika
stóičen — čna o prid. (ọ) 1. nanašajoč se na stoike ali stoicizem: stoični nazori; stoična filozofija; stoična in epikurejska šola / kazati stoično mirnost 2. knjiž. miren, ravnodušen: stoičen človek / stoično vedenje stóično prisl.: na vse gleda stoično; … Slovar slovenskega knjižnega jezika
stoicízem — zma m (ȋ) 1. filoz. filozofska smer, katere vodilno etično načelo je življenje človeka v soglasju z njegovo naravo: stoicizem spada k antičnim materialističnim filozofijam; proučevati stoicizem 2. knjiž. mirnost, ravnodušnost: občudovali so njen … Slovar slovenskega knjižnega jezika
