- nezákonskī
- nezákonskī prid. {{c=0}}koji nije zakonski, koji se ne temelji na zakonu, {{/c}}opr. zakonski
Veliki rječnik hrvatskoga jezika. 2013.
nezákonskī
Look at other dictionaries:
nezakonski — nezákonskī prid., opr. zakonski DEFINICIJA ETIMOLOGIJA vidi nezakonit … Hrvatski jezični portal
nèzakónski — a o prid. (ȅ ọ̄) ki ni zakónski: nezakonski spolni odnosi / zakonski in nezakonski otroci; nezakonska mati … Slovar slovenskega knjižnega jezika
otròk — ôka m, mest. ed. otrôku in otróku, mn. otrôci otrók otrôkom otrôke otrócih otróki (ȍ ó) 1. deček ali deklica v prvih letih življenja: otrok je zaspal; negovati, pestovati, previjati otroka; vzgajati otroke; posvojiti otroka; rada je pri otrocih … Slovar slovenskega knjižnega jezika
alimênti — tudi aliménti ov m mn. (é ē; ẹ ẹ̄) denarni prispevek za preživljanje, ki ga je kdo dolžen plačevati, preživnina: nezakonski oče mora plačevati alimente; prejemati alimente; tožila ga je za alimente … Slovar slovenskega knjižnega jezika
bastárd — a m (ȃ) 1. biol. potomec staršev z različno dedno osnovo; križanec: ta pes je bastard 2. slabš., redko nezakonski otrok, zlasti če so njegovi starši iz zelo različnih družbenih razredov: v hiši svojega bogatega očeta se je počutil tujca in… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
fáčuk — a m (ȃ) nar. vzhodno nezakonski otrok: fačuka ima // ekspr. otrok sploh: težko je nasititi vse te lačne fačuke … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ìlegitímen — mna o prid. (ȉ ȋ) knjiž. nezakonski, nezakonit: ilegitimni otrok / ilegitimna vlada … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ízven — in izven [vǝn in ven] predl. (ȋ) z rodilnikom 1. za izražanje položaja, ki ni v mejah določenega predmeta ali prostora; zunaj: hiša je izven mestnega obzidja; zidati izven gradbenega okoliša / stanuje izven Ljubljane 2. publ. za izražanje… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ízvenzakónski — a o [vǝn in ven] prid. (ȋ ọ̄) knjiž. ki ni v zakonu, v okviru zakona, nezakonski: izvenzakonski spolni odnosi; izvenzakonska skupnost moškega in ženske / publ. izvenzakonski otrok … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kúkavica — e ž (ú) 1. ptica selivka, ki odlaga jajca v gnezda manjših ptic pevk: kukavica kuka; iz gozda je bilo slišati kukavico ∙ iz radijskega sprejemnika se je oglasila kukavica zvočni signal ljubljanske radijske postaje; ura s kukavico ura, navadno… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
