Veliki rječnik hrvatskoga jezika. 2013.
municija — mùnīcija ž DEFINICIJA vojn. ono čime se puni vatreno oružje, patrone i meci lovačkog, sportskog i vojničkog oružja [bojeva municija; signalna municija]; džebana, usp. streljivo ETIMOLOGIJA lat. munitio: utvrda … Hrvatski jezični portal
munícija — e ž (í) kar se uporablja zlasti za polnjenje strelnega orožja; strelivo: dovažati municijo; primanjkuje topovske municije; municija za strojnice ♦ voj. manevrska municija ki se uporablja na vojaških vajah, slepi naboji … Slovar slovenskega knjižnega jezika
manévrski — a o prid. (ẹ) nanašajoč se na manever: manevrsko bojevanje / velike manevrske sposobnosti majhnih enot / manevrske lastnosti ladje, vozila / manevrski stil te politike ● publ. poskušali so razširiti manevrski prostor za sporazum o čem povečati… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
strȅljīvo — sr vojn. (u domobranstvu do 1918. i 1941–1945. te u vojsci Republike Hrvatske) punjenje za vatreno oružje; municija … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
streljivo — strȅljīvo sr DEFINICIJA vojn. (u domobranstvu do 1918. i 1941 1945. te u vojsci Republike Hrvatske) punjenje za vatreno oružje; municija ETIMOLOGIJA vidi strijela … Hrvatski jezični portal
muhimat — muhìmāt m <G muhimáta> DEFINICIJA reg. zast. 1. ono što se nosi sa sobom na kakvu putu, pohodu; oprema, prtljaga, naročito vojna 2. municija, streljivo ETIMOLOGIJA tur. mühimmat ← arap. muhimmāt: važno, potrebno … Hrvatski jezični portal
municijski — mùnicījskī prid. DEFINICIJA koji se odnosi na municiju, streljivo ETIMOLOGIJA vidi municija … Hrvatski jezični portal
džebana — džebàna (džebhàna) ž DEFINICIJA reg. zast. 1. streljivo, municija 2. skladište oružja, arsenal ETIMOLOGIJA vidi džebe … Hrvatski jezični portal
prašauti — 1. intr., tr. Rtr, DŽ, NdŽ, KŽ šaunant nepataikyti: Prašoviau pro šalį ir nubėgau J. Prašavau zuikį, kad skleidąs buvo šautuvas Šts. Ji taip taikliai šaudydavo, kad niekuomet neprašaudavo pro šalį Šlč. 2. tr. SD300, Sut, N, Š, Rtr, NdŽ šaunant… … Dictionary of the Lithuanian Language
srédstvo — a s (ẹ̑) 1. za uresničitev kakega dejanja, dosego določenega cilja namenjena, uporabljena a) snov: izdelovati različna sredstva in priprave; sredstvo v obliki prahu / čistilno, hladilno sredstvo; kozmetična sredstva; predpisati bolniku odvajalno … Slovar slovenskega knjižnega jezika
