- kòšnja
- kòšnja ž {{c=0}}košenje trave; kosidba{{/c}}
Veliki rječnik hrvatskoga jezika. 2013.
kòšnja
Look at other dictionaries:
košnja — kòšnja ž DEFINICIJA košenje trave; kosidba ETIMOLOGIJA vidi kosa … Hrvatski jezični portal
kôšnja — e ž (ó) 1. delo, dejavnost, povezana s pospravljanjem trave: pomagati pri košnji; začeti s košnjo; košnja, setev in žetev / druga, prva košnja // čas takega pospravljanja: bilo je ob košnji 2. glagolnik od kosíti: košnja je težko delo / nizka pri … Slovar slovenskega knjižnega jezika
žȅtva — ž 〈G mn žȅtāvā/ ī〉 1. {{001f}}košnja i sakupljanje žita 2. {{001f}}meton. a. {{001f}}vrijeme, doba godine kad se žanje b. {{001f}}ono što je požnjeveno, ono što je prikupljeno; urod, ljetina, prinos 3. {{001f}}pren. zasluženi plodovi rada [kakva … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
žetva — žȅtva ž <G mn žȅtāvā/ ī> DEFINICIJA 1. košnja i sakupljanje žita 2. meton. a. vrijeme, doba godine kad se žanje b. ono što je požnjeveno, ono što je prikupljeno; urod, ljetina, prinos 3. pren. zasluženi plodovi rada [kakva sjetva takva… … Hrvatski jezični portal
otáven — vna o (ȃ) pridevnik od otava: otavna košnja … Slovar slovenskega knjižnega jezika
prigánjati — am nedov. (ȃ) 1. delati, povzročati, da se kdo hitreje giblje, premika: voznik priganja vole; priganjati konja v tek; priganjati z bičem, s palico / hodila sta tako počasi, da ju je moral priganjati 2. nav. ekspr. delati, povzročati, da mora… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
séča — e ž (ẹ) nar. severozahodno 1. travnik, navadno v hribovitem, gorskem svetu, ki se kosi enkrat na leto; košenica: pokošene seče; seča z mehko travo // košnja: seče v gorah ni hotel zamuditi 2. živa meja: ptiči so se zbirali po sečah ● star. padel … Slovar slovenskega knjižnega jezika
séčnja — e ž (ẹ) 1. glagolnik od sekati: sečnja lesa / s sečnjo preredčiti gozd; označiti drevje za sečnjo ♦ gozd. pospravljalna sečnja; postopna sečnja na zemljišču, kjer je že zraslo in se utrdilo mlado drevje; prebiralna sečnja pri kateri se sekajo po … Slovar slovenskega knjižnega jezika
sétev — tve ž (ẹ̑) 1. delo, dejavnost, povezana z dajanjem semena v zemljo, da bi vzklilo: pomagal jim je pri setvi; košnja, setev in žetev / jesenska, spomladanska setev / bilo je ob setvi v času takega dela 2. glagolnik od sejati: setev ajde, žita;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
