Veliki rječnik hrvatskoga jezika. 2013.
skriviti — skríviti svrš. <prez. skrȋvīm, pril. pr. īvši, prid. trp. skrȋvljen> DEFINICIJA 1. biti kriv zbog čega, učiniti što loše [što sam ti ja skrivio?] 2. biti izravno kriv za što [skriviti čiju smrt] ETIMOLOGIJA s (sa ) + v. kriv, kriviti … Hrvatski jezični portal
skrivíti — ím tudi izkrivíti ím dov., skrívil tudi izkrívil (ȋ í) dati čemu krivo obliko: skriviti cev, palico; deska se je skrivila; na soncu se les skrivi // dati čemu nenaravno, nepravilno obliko: žival je skrivila hrbet; skriviti usta; hrbtenica se… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
skrivljívati — nesvrš. 〈prez. skrìvljujēm, pril. sad. skrìvljujūći, gl. im. ānje〉, {{c=1}}v. {{ref}}skriviti{{/ref}} … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
izkrivíti — ím dov., izkrívil (ȋ í) publ. popačiti, potvoriti: namenoma izkriviti podatke; izkriviti uradna poročila / izkriviti pesnikovo podobo; vse se je izkrivilo in izmaličilo izkrívljen a o: izkrivljene besede, informacije; resnica je zelo… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pokvéčiti — im dov. (ẹ ẹ̑) ekspr. izmaličiti, iznakaziti: kje so te tako pokvečili / beda je pokvečila njegovo postavo; pren. njegove misli so v prevodu čisto pokvečili // skriviti, skrivenčiti: vihar je pokvečil drevje pokvéčen a o: pokvečeni borovci;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
skrívljenje — a s (ȋ) glagolnik od skriviti: skrivljenje lesa, palice / skrivljenje hrbtenice … Slovar slovenskega knjižnega jezika
spošéviti — im dov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž. skriviti, spačiti: kap mu je spoševila del obraza … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ústnica — e ž (ȗ) 1. vsak od dveh mesnatih robov ustne odprtine a) pri človeku: ustnice so mu drhtele od vznemirjenja; barvati, ličiti ustnice; v zadregi si je grizel ustnico; oblizovati si ustnice; stisniti ustnice; zmočiti bolniku ustnice; okrog ustnic… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zgŕčiti se — im se dov. (r̄ ȓ) zastar. skrčiti se, skriviti se: ves se je zgrčil; zgrčiti se od groze zgŕčen a o: zgrčen se je tiščal v kot; v pest zgrčena roka … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zvíti — zvíjem dov. (í) 1. narediti, da kaj prožnega, podolgovatega (večkrat) pride okrog kake osi in dobi valjasto, kroglasto obliko: zviti list, preprogo, zastavo; namazati palačinko z marmelado in jo zviti / zviti papir v stožec, sveženj / zviti jadra … Slovar slovenskega knjižnega jezika
