- náglasnī
- náglasn|ī prid. {{c=0}}koji pripada, koji se odnosi na naglasak {{/c}}[∼a pravila pravila o distribuciji naglasaka]
Veliki rječnik hrvatskoga jezika. 2013.
náglasnī
Look at other dictionaries:
naglasni — náglasnī prid. DEFINICIJA koji pripada, koji se odnosi na naglasak [naglasna pravila pravila o distribuciji naglasaka] ETIMOLOGIJA vidi naglasak … Hrvatski jezični portal
akcenatski — àkcenatskī prid. DEFINICIJA koji se odnosi na akcent; naglasni [akcenatsko pravilo] SINTAGMA akcenatska alternacija naglasni prijevoj ETIMOLOGIJA vidi akcent … Hrvatski jezični portal
méšati — tudi mešáti am nedov. (ẹ á ẹ) 1. premikati delce kake snovi, da se ta združi, enakomerno porazdeli: mešati polento; mešati s kuhalnico, žlico; hitro, počasi mešati; strojno mešati // premikati prste, roke v čem gostem: mešati z roko po kupu… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
naglásen — sna o prid. (ā) nanašajoč se na naglas: naglasno mesto / naglasno znamenje ♦ lingv. mešani, nepremični naglasni tip; lit. naglasni metrični sistem … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vêrz — a m (ȇ) 1. lit. ritmično urejena, navadno skladenjsko in pomensko zaključena grafična enota pesniškega besedila, vrstica: napisati, prebrati verz; rimani verzi; iz štirih, treh verzov sestavljena kitica; metrum, ritem verza / akatalektični,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
končníški — a o prid. (ȋ) nanašajoč se na (slovnično) končnico: končniški naglasni tip … Slovar slovenskega knjižnega jezika
métričen — čna o prid. (ẹ) nanašajoč se na metrum: naglasni metrični princip, sistem; metrični vzorec; metrična doba / sonet in druge stalne metrične oblike ♦ tekst. metrična številka številka, ki izraža število metrov enega grama vlakna ali preje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
sistém — a m (ẹ̑) navadno s prilastkom 1. skupina po naravnih zakonih povezanih, soodvisnih teles, enot, ki sestavljajo zaključeno celoto: pojmovati atom, vesolje kot sistem // astr. taka skupina nebesnih teles s skupnim središčem, sestav: sončni,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
típ — 1 a m (ȋ) 1. kar tvorijo izdelki iste vrste zaradi določenih enakih lastnosti, značilnosti, zlasti glede oblike, zgradbe: izdelovati, opisovati tipe; tovarna načrtuje nov tip stroja; športni tip avtomobila; tipi ladij, letal, motorjev /… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vêrzen — zna o prid. (ȇ) nanašajoč se na verz: verzni konec / verzni ritem / akcentuacijski ali naglasni verzni sistem; kvantitativni, silabični verzni sistem; verzna drama drama v verzih … Slovar slovenskega knjižnega jezika
