- déblo
- débl|o sr 〈G mn dêbālā/-ā〉 bot. {{c=0}}dio stabla od korijena do prvih grana krošnje⃞ {{001f}}{{/c}}(ljudi) od istog ∼a pren. {{c=0}}(ljudi) istog porijekla{{/c}}
Veliki rječnik hrvatskoga jezika. 2013.
déblo
Look at other dictionaries:
dêblo — a s (é) 1. olesenelo steblo dreves: posekati deblo; drevesno deblo; debelo, ravno, suho, vejnato, votlo deblo; brezovo, hrastovo, smrekovo deblo; z mahom poraslo deblo 2. biol. najvišja sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva: deblo… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
brúno — a s (ū) na dveh straneh obtesano deblo: tesati bruno; počrnela bruna; iz brun narejena bajta // nar. deblo, hlod: Tesišče je bilo v jami nedaleč od plotu. Na stoleh je ležalo pet dolgih olupljenih brun (Prežihov) ● bibl. pezdir v očesu svojega… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ekscéntričen — tudi ekscêntričen čna o prid. (ẹ; é) 1. ki nima osrednje točke v svojem središču, izsreden: ekscentričen obroč; ekscentrične mreže pajkov / ekscentrična rast bule 2. knjiž. ki se zelo razlikuje od običajnega, normalnega; nenavaden, opazen:… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
gáčast — a o prid. (ā) navadno v zvezi z deblo, drevo razrasel v dva ali več krakov: klati gačasto deblo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
korénast — a o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na koren 1: korenasta zelenjava / korenasto deblo deblo stožčaste oblike … Slovar slovenskega knjižnega jezika
oskórjiti — im dov. (ọ̄ ọ̑) knjiž. obdati s prevleko, skorjo: apnenec je oskorjil mah ob slapu; veje se oskorjijo z ivjem / zemlja se v suši oskorji postane na površini trda ♦ gastr. že pripravljeno jed peči, da dobi zgoraj skorjo; gratinirati oskórjiti se … Slovar slovenskega knjižnega jezika
skórjast — a o prid. (ọ̄) 1. ki ima skorjo: skorjaste lesnate rastline; belo skorjasto deblo / rjavo skorjast prepečenec / hoditi po skorjastem snegu; prekopati skorjasto zemljo / ekspr. radi ga imajo, čeprav je tako skorjast po zunanjem videzu, vedenju… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ujéti — ujámem dov., ujêmi ujemíte; ujél; nam. ujét in ujèt (ẹ á) 1. tekoč za kom, ki se hitro oddaljuje, prijeti ga, priti do njega: ujeti bežečega; tekel je za tatom, pa ga ni ujel; ujeti psa; otroka bi povozilo, če ga ne bi mati pravočasno ujela /… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zarézati — réžem dov. (ẹ ẹ̑) 1. s potegom, potegi z ostrim predmetom narediti ozko, podolgovato odprtino, vdolbino v kaj: zarezati drevo; križno zarezati kostanj; zarezati limono do polovice / tkanino je na robu zarezal, nato pa pretrgal 2. s potegom,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
hrȅk — m 〈N mn ovi〉 jez. knjiž. 1. {{001f}}panj 2. {{001f}}deblo 3. {{001f}}trs, panj loze … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
